Arhiv novic

Dijaška melanholija

torek, 19. 01. 2016 | Avtor: klarap
|

Bolan sem. Bel sem. Bolan sem zato, ker se počutim belo. Počutim se prazno. Ne prepoznam se. Tako brezizrazen, tako nečloveški, tako »ne jaz …«. Verjamem v moč narave. Gledam skozi okno, zato, da bi svoje misli utopil med snežinkami. Tokrat mi narava ni namenila sreče, ki bi zagorela v mojih očeh, če bi ozrl ples snežink. Iščem motivacijo, iščem strast, iščem smeh. Iščem, pa ne najdem. Občutek nevednosti je grozen. Začetno novoletno evforijo sta zamenjala strah in neodločnost. Bojim se zase, za svoja načela in misli, ki  jih lovim med tem, ko me narava ovija v šal brezskrbnosti. Kaj se dogaja? Narava se spreminja, jaz pa ostajam ujet. Želim, pa ne morem … Ampak, če bom čakal, se temne sence, ki mi sledi, nikakor ne bom rešil. Ni prepovedano iskati rešitev, prepovedano je sprejeti rešitve, ki se ne tičejo mene in mojih dejanj. Razmišljam zato, da ne blodim po zapuščenih in gnusnih poteh, ampak zdi pa se mi, da me razmišljanje včasih pripelje ravno do lastne gnusobe, napak in nepopolnosti. Ampak samega sebe bom ljubil šele takrat, ko se svoje temne strani ne bom sramoval, se pritoževal, obupal … ljubil se bom, ko bom dobil občutek, da živim. In to je lepo …

o piškotkih © Dom Janeza Boska 2010

izdelava spletne strani