Arhiv novic

Pod svobodnim soncem

nedelja, 18. 09. 2016 | Avtor: klarap
|

Leto Gospodovo 2016, nedelja v drugi polovici septembra. Zgodnji večer je in zunaj je že temno. Gledam skozi okno avtomobila. Pravkar se zapeljemo čez most, mimo znaka 'Gimnazija'.

Vedno je ta znak tisti, ki mi predstavlja mejo. Že ko sem kot osnovnošolka obiskovala duhovne vaje, sem na tem kraju začutila rahlo tesnobo. Zdaj je to čustvo zamenjalo pričakovanje. Še en teden, kakršenkoli že bo. Nazaj v našo majhno dolinco, nazaj k šoli in kavomatu in rumeni stavbi dijaškega doma.

Pri kapelici zavijemo desno in na postaji ob gasilskem domu zagledam avtobus. Še vedno se spomnim, kako mi je sestra natanko tu razlagala pomen napisa LPP – 'lepo pojdite peš'. Še mimo Trafota in zagledam ga – svoj dom. Ja, dom. Včasih mi je kar nerodno priznati, včasih, ko poslušam negativne komentarje o tem, da smo kot v zaporu, da smo obdani z neiskrenostjo, da so ljudje naporni. A meni je to dom, kakršnega ne bi mogla najti v nobeni drugi šoli ali ustanovi. Vsaj ne predstavljam si, da bi ga lahko.

Zame je to dom, ki ga poznam do vsakega lista na drevesu, toliko klasičnih 'krogov okol šole' imam že za sabo. A hkrati vsakič znova odkrijem kaj novega, vsakič, ko se s prijateljico napotiva proti Turjaku in skreneva s poti, ko pretaknemo vse vzgojne, da bi našle toaster, ko pokažem glasbeno sobo nekomu, ki je po dveh letih življenja tu še ni videl.

V tem kraju vidim dom, ker vidim domačnost. Ko se privadiš ljudem in sistemu, ti ni več težko v pižami priti na zajtrk, ne da bi se enkrat pogledala v ogledalo, ali jesti nenavadnih kombinacij hrane, ker te ni strah, da bi te cimre obsojale.

Spominjam se nekaterih trenutkov, ko sem začutila tako močno, tako pristno čustvo domačnosti, da ga ne znam opisati. Spomnim se, kako sem sedela v skupnem prostoru pred molitvami in zagledala prijateljico prihajati po hodniku z mokrimi lasmi in v modri pižami. Čutila sem dom, dom, d o m.

Naučila sem se živeti v skupnosti in več živeti za druge – a hkrati poskrbeti zase in poslušati sebe, svoje potrebe – najti čas zase med vsemi dogodki in ljudmi, med vsem, kar je treba početi in vsemi, s katerimi se je treba družiti. V prvih nekaj tednih sem spoznala tako pristne ljudi in tako dobre prijatelje, da se je zdelo, kot da jih poznam že leta. Del mojega vsakdana so in čeprav je včasih naporno gledati iste ljudi toliko časa na tako majhnem kraju, so mi neskončno pomembni. Drži, Želimlje so v bistvu ljudje. To, kar so, naredijo tisti, ki jih sestavljajo. Ljudje, ki dajejo značaj vzgojnim skupinam in razrednim skupnostim, ljudje, od katerih je nemalokrat odvisno moje razpoloženje, ljudje, ki me učijo, ki me vsak dan naučijo toliko novega.

To so moje Želimlje. Finžgarjev spomenik in tri zastave pred šolskim vhodom. Umirjeno vzdušje v Stanetovi knjižnici, tresenje stropa in tal, ki ga kot bližajočo se katastrofo začutiš takoj, ko se ob 18:10 oglasi zvonec. Šolska nihajna vrata, ki so me v prvih mesecih večkrat skoraj ubila. Prikupen kavomat, atrij v zelenju, salezijanci na vsakem koraku.

 

Želimlje so ljudje in tisto, kar iz njih naredimo sami. Lahko je svoboda, lahko so prijateljstva, lahko je pristnost. In naj zveni še tako klišejsko – tukaj lahko samo živimo ali pa smo tukaj doma. Pod svobodnim soncem.

 

Jerca Polc 

o piškotkih © Dom Janeza Boska 2010

izdelava spletne strani