Arhiv novic

Kako se počutim kot del sto tisočih otrok, ki so odraščali v salezijanskih ustanovah?

torek, 30. 01. 2018 | Avtor: klarap
|

V mojem življenju je malo krajev tako posebnih, malo jih zavzema tako veliko prostora v mojem srcu kot dolinica, moj dom od septembra 2014. Malokdo me je naučil toliko kot ljudje, ki tvorijo našo ustanovo, malokdo mi je dal toliko kot ta kraj, ki me je sprejel kot svojega otroka. Ustanovitelji, zaposleni, vsi ti, ki tu skrbijo za nas - zgledujejo se po tistem velikem svetniku, ki je pred dvesto leti pod svoje okrilje vzel nekaj deset fantov, ki so potrebovali ljubezen in vedenje, da so ljubljeni.

Danes nas je na sto tisoče.

Toliko mladih, raztresenih po vseh koncih sveta, ki jih povezuje ena sama vez - don Boskova ljubezen in zaupanje v mlade, ljubezen, ki je našla svoje mesto v srcih 15 000 salezijancev in nešteto drugih, ki delajo z mladimi v okviru preventivnega vzgojnega sistema.

Skupnost, pripadnost - kako močna pojma! In koliko močnejša postaneta, ko se zavem, da te skupnosti ne tvori le dobrih 300 članov želimeljskega zavoda, da ne pripadam le sem, ampak da nas je več kot petnajst milijonov - petnajst milijonov tistih, ki so vključeni v salezijanske programe po svetu! Kako čudovito je vedeti, da sem delček veličastnega mozaika, ki je nastal iz tistega skromnega začetnega oratorija. In kako mi je toplo pri srcu, ko pomislim, da Želimlje niso edina hiša, ki mlademu toliko da - da so po vsem svetu ustanove, kjer mladega človeka čaka nesebičnost, ljudje, ki mu iskreno želijo dobro, kjer ga čakajo skrb, izobrazba, prijatelji.

Največje od vsega pa je morda dejstvo, da nas je imel nekoč nekdo tako rad, da je rekel: "Za vas živim!" In živel za nas in upal v nas in delal za nas. In danes je na tisoče tistih, ki so se odločili, da bodo počeli enako. Njihova srca me pomirjajo. Janez Bosko je obljubil, da misli na nas vedno, naj je blizu ali daleč. Iz vsega srca mu verjamem.

Jerca Polc

o piškotkih © Dom Janeza Boska 2010

izdelava spletne strani