Arhiv novic

Dnevi

četrtek, 21. 06. 2012 | Avtor: Veronika Simončič
|

Prvi dan.

Spomnim se poti v Želimlje. Sedela sem na zadnjem sedežu našega avta, polna pričakovanj, prisoten pa je bil tudi strah. Popolnoma odveč! Spomnim se, kako sem vstopila v malo telovadnico in si ogledovala obraze, ki so me potem spremljali še 4 leta. Spomnim se, kako sem hitela v pravo vzgojno skupino in vstopila v drugo sobo na desni. Drobna blondinka me vprašala, če poslušam Rebelde. Spomnim se, kako smo zvečer prvošolke stale na hodniku in se spoznavale med seboj. še posebej nas je zanimalo ali smo si izbrale latinščino ali španščino. Še vedno vem, s kakšnim presenečenjem so nas takratne maturantke sprejele v skupino... Tisti dan sem zaradi vzhičenja zelo pozno zaspala.

En drug dan.

Zunaj je bilo mrzlo, zelo mrzlo. Spomnim se, kako sva se z Barbaro odpravili proti Želimeljščici. Njeno gladino je pokril led in ravno to je ta dan naredil tak, da se ga še sedaj spominjam. Čevlji na nogah so bili odveč. Drsanje po zaledenelem potoku z bosimi nogami je bila prava dogodivščina:)

Še en dan.

Na hodniku norija. Zvečer nas je čakal DBT - predstavitev skupin. Tisti dan smo še barvale našo kravco s šeste štalce. Zvečer pa bi od navdušenja nad našo zmago lahko počil kakšen zid.

Dnevi.

Učila sem se. Šla sem po sadje, se spet učila, šla na večerjo, pohajkovala naokoli, šla pogledat v klub, na molitve in se spet učila... Tudi čisto navadni dnevi so bili. Včasih sem se jezila, da imamo SPET pevske vaje. Marsikdaj nism vedela, kam naj se dam. Pač, tudi tega se spomnim. 

Dobri dnevi.

Spomnim se se lepih dni. Tistih posebnih dni, ko sem vse stvari delala z dobro voljo, brez kakršnegakoli razloga. Spomnim se razrednih kavank, nočnih pogovorov s cimrami, skupinskih srečanj, smeha...

Zadnji dan.

Budnica me spet ni zbudila, iz postelje sem vstala šele, ko je zazvonil zvonec. Končan nas je tako kot vsak dan danes zopet vpeljal v dan z molitvijo. Po tem je nekatere od nas čakal še poslednji zajtrk v Želimljem. pozneje pa pospravljanje, poakiranje prestavljanje pohištva, shranjevanje želimeljskih spominov. Ne vem še, če se dodobra zavedam, da je to zadnji dan, ki ga preživljam tu kot dijakinja. Toliko dni, toliko lepih spominov.

Čau, srednješolska leta;

Nasvidenje moja soba;

Se še vidimo prijatelji!:)

o piškotkih © Dom Janeza Boska 2010

izdelava spletne strani