Arhiv novic

Mi mel' smo se fajn! - Veržej 2011

torek, 01. 11. 2011 | Avtor: Neža Verdinek
|

The day before: NEDELJA, 23. oktober 2011

Čeprav bi morala sedaj že metati stvari na kup in kasneje v kovček, jaz raje razmišljam o tem, kam se jutri pravzaprav odpravljam. In s kom.

Maturanti generacije '12 se jutri odpravljamo na tako imenovan teden komunikacije na Pohorju, ops, v Veržeju. Odhajamo vsi trije oddelki hkrati, za cel teden. Ogledati si pokrajino, značilne obrti, pogledati kakšno cerkvico... Se še bolj povezati in utrditi prijateljstva, ki smo jih spletali vsa tri leta do sedaj. In da še nekoliko bolj temeljito razmislimo, kam nas bo v prihodnjem oktobru vodila naša pot.

Objava se bo skozi teden nekajkrat osvežila. Vsaj upam, da bom imela čas kaj zapisati. Ali pa se bo osvežila v prihodnjem vikendu, ko bodo za skupnimi trenutki ostali nedvomno lepi spomini...

Imejte čudovit teden, mi pa vam mahamo v pozdrav!

PONEDELJEK, 24. 10. 2011

Ob pol osmih se v Želimljem zberemo pred šolo in se spravimo na dvonadstropni avtobus. Odpeljemo se proti kurji glavi in zmolimo za srečno pot ter blagoslov za dan, ki je pred nami.
Naša prva postaja je v Žičah, kjer si ogledamo Žičko Kartuzijo - ostanke kartuzijanskega samostana. Prijazna vodička nam predstavi njihovo življenje in nas povpraša, če si kdo želi pomeriti njihovo obleko. In kakšnega petiranega navdušenja ni bilo zaznati. :)
Želodčki so se začeli oglašati in Mitja nas je odpeljal v gostišče, kjer so nam postregli s pravim in dobro začinjenim bogračom in odlično, še toplo prekmursko gibanico.
Pot nas vodi naprej v Bogojino, kjer si ogledamo Plečnikovo cerkev, ki me je navdušila. Skromna, a lepa. Neproporcionalna, kakršne večinoma ostale cerkve niso, želi povedati, da ni vse popolno. Še najmanj smo popolni ljudje.
Nikoli si nisem predstavljala, da si bom kdaj lahko ogledala pravi "Ciganski muzej". In tudi ne, da mi bo kdaj cigan Ludvik razlagal o njihovem življenju, kdaj se je naučil pisati in brati (op. p. takrat, ko je bil v zaporu za 9 mesecev) in da se je prvič zaposlil pred tremi leti (decembra pa bo dopolnil 60. leto). Ja, bili smo v ciganskem naselju Kamenica, kjer so nam postregli z vsemi informacijami o njihovem življenju in nam pokazali, kako oni plešejo. Ludvik nam je predstavil svojega neporočenega (!) sina, po tem, ko se je naš smeh pomiril, pa je dodal, da je tudi sam še neporočen. Rekel je: "Poročen ali neporočen, jaz imam rad ženske!"
Med plesom mladih cigank je sonce zašlo in mi smo se utrujeni odpeljali proti Veržeju, kjer smo razpakirali in kasneje sladko zaspali.

TOREK, 25. 10. 2011

Dan smo začeli z jutranjo molitvijo in obilnim zajtrkom.
Program v Veržeju smo začeli z obiskom gospoda Danila Kozoderca, ki je naše razmišljanje usmeril v odločitev glede študija in nadaljne misli vodil v smislu, da moramo, ko se odločamo za poklic, razmišljati o treh ključnih stvareh, ki se morajo prepletati: V čem sem lahko najboljši? Kaj poganja mojo strast? Potrebe, na katere lahko odgovarjam. Mnogim je pomagal odkriti poklic, ki ga želijo opravljati, nekateri pa smo le potrdili svoje želje in ambicije.
Po kosilu smo imeli delavnice, ki so značilne za Prlekijo in Prekmurje. Izdelovanje lectovih src, lončarska delavnica, kovaška delavnica, izdelovanje pletenih košaric itd. Vsi smo se bolj ali manj zabavali in uspeli narediti kar nekaj uporabnih produktov, ki bodo služili kot darila ali kot okrasje za naše domove.
Večina maturantov je po večerji odhitela v sosednjo vas, ki slovi po znanih panonskih Termah Banovci. Tisti, ki se nismo odpravili na kopanje, smo se oblekli in obuli ter s Karolino odšli na krajši sprehod ter se vrnili v nam prijazno hišo v Veržeju.

SREDA, 26. 10. 2011

Eva je zjutraj vstala prej in se z Marušo odpravila tečt. Jaz pa sem vstala nekaj minut kasneje in šla v kapelo k sv. maši.
Po skupni jutranji molitvi smo spet obilno in dobro zajtrkovali ter po krajšem prostem času imeli delavnico "5 jezikov ljubezni", ki jo je s svojim znanjem in pomočjo knjige Garyja Charmana vodil Peter Končan. Poiskali smo svoj prevladujoči jezik ljubezni - način, s katerim izražamo ljubezen in preko katerega ljubezen zaznamo. Za tiste, ki knjige še niste prebrali - toplo jo priporočam. Če pa nimate časa, vas do nekaterih dobrih informacij vodi klik na tej povezavi.
Po odličnem kosilu in prijetnem klepetu ob kavi smo se spet zbrali v našem skupnem prostoru in nadaljevali s programom. Dobili smo 30 minut časa za usmerjeno razmišljanje, in sicer: Moj poklic - kaj, kdaj, zakaj, kako. Mnogi smo oblekli svoje jakne, se preobuli in odšli v naravo na premislek.
Po naši vrnitvi je vsak dobil listek, na katerem je bilo napisanih 14 tem za razmislek. Kasneje smo žrebali št. do 21, ki so nas naključno razdelile v skupine po 4 in odšli smo na pogovor o teh 14ih temah. Časa smo imeli eno uro in, verjemite, debatirali bi lahko še enkrat toliko časa.
Ponovno smo se zbrali v skupnem prostoru in medse sprejeli gospo Vesno, ki nam je povedala svojo življenjsko zgodbo, pot, ki jo je vodila do Boga. Mnogih se je globoko dotaknila in vlila upanje in optimizem.
V večernih urah smo imeli možnost prisluhniti tudi mladoporočencema Tini in Gašperju, ki sta z nami delila svoji zgodbi in njuno zgodbo. S svojimi besedami bi njun odnos povzela kot: ljubezen, zaupanje, spoštovanje. Poslušala sem ju s spoštovanjem in občudovanjem in iskreno željo in zaupanjem, da bosta to, kar sta stkala do sedaj, tkala še naprej.
Piko na I je dnevu naredil ogled filma Fireproof. Tretjič sem ga gledala, a ob koncu sem bila še vedno vidno ganjena. Naloga, ki jo vrši Caleb, je vse prej kot lahka, a naprej ga žene ljubezen do žene, ki je nikakor ne želi izgubiti. Citat iz filma, ki me vedno znova nagovarja je: Nikoli ne zapusti svojega partnerja, še posebno ne v ognju.

ČETRTEK, 27. 10. 2011

Dopoldne smo imeli delavnico z zakoncema Jerebic, ki sta nam skušala približati odnos do lastnega in tujega telesa v času pred in med zvezo. Dekleta smo del časa preživele s Saro, fantje pa z Dragom, kjer smo debatirali o različnih stvareh - od tega, kakšne pluse in minuse imajo fantje, do tega, kdaj je čas za spolne odnose. Fantje so baje debatirali o podobnih temah. Kasneje smo skupaj v 15ih minutah povzeli naše pogovore in se poslovili od naših gostov.
Po kosilu smo imeli nekoliko daljši odmor, saj so se nekateri ponovno odpravili v lončarsko delavnico, kjer so izdelovali tablice in lončke in še kaj. :) Drugi smo v hišnem baru Štrk izdelovali "žličke" za prodajo na roditeljskem sestanku.
Po koncu delavnic smo si vzeli čas za samoevalvacijo tedna in kasneje smo teden predebatirali se škupaj. Vsak je dobil kar nekaj stvari zase. :)
Teden smo sklenili s skupinsko sveto mašo, ki sta jo darovala kar naša salezjanca Peter in Klemen, sooblikovali pa smo jo dijaki sami. Bilo je lepo, pristno, naše.
Zvečer smo se družili in nasmejali ob improligi, ki jo je predlagala Barbara in prav zanimivo je bilo gledati, kako delujejo naši možgančki in česa vse smo še sposobni - saj vsega ne pokažemo vsak dan.

PETEK, 28. 10. 2011

Zjutraj smo pospravili sobe, oddali ključe na recepciji, se usedli na avtobus in se v Mursko Soboto odpeljali na obisk k škofu Štumpfu, ki nas je skupaj s tamkajšnjim župnikom gostoljubno sprejel. Povedala sta nam nekaj o MS župniji in škofiji, kasneje pa nam je škof podelil še svoj škofovski blagoslov.
S tem smo zaključili naše tedensko bivanje in potepanje po Panonski nižini in se odpravili proti Ljubljani.

Na naš zadnji teden komunikacije ostajajo lepi spomini na dobre debate in prenekatera pomenjkovanja ob kavi (ki smo je spili na hektolitre, po Petrovih besedah ;)), trdne odločitve in mnoga nova spoznanja. Lepo je bilo! :)

Fotke sledijo!

o piškotkih © Dom Janeza Boska 2010

izdelava spletne strani