Arhiv novic

EN ČETRTEK...

sobota, 19. 11. 2011 | Avtor: Veronika Simončič
|

Že 2 dneva se mi po glavi sprehaja misel o preteklem četrtku. Vsi vemo, kakšni so četrtki, preživeti v Želimljem. Budnica, jutranja molitev, zajtrk, šola, kosilo, za maturante plesne vaje, pospravljanje, učne ure, večerja, molitev, spet učne...

Ampak ta četrtek je bil kljub rutinskosti nekoliko drugačen. Že začel se je drugače od ostalih dni. Prosta ura, kakšna milost!:) Tistih 45 minut, ki jih ni potrebno preživeti za šolskimi klopmi, vsak izkoristi drugače. Marsikdo svoj nočni spanec podaljša za tričetrt ure lepotnega spanca, nekateri ponavljajo učno snov pred testom/spraševanjem, drugi že prehitevajo čas in pospravljajo sobe, da jim popoldne ne bo treba. V kuhinji šeste vzgojne skupine pa je ta dan zadišalo po kavi. S Klavdijo sva obujale spomine na lanskoletne ti. kavanke lanskega 3.b, ki smo jih vsake toliko organizirali, da bi se družili in dogovorili o mnogih skupnih stvareh. Ob čvekanju je čas hitro minil in zvonec je naznanil konec lenarjenja.

Šola je pač šola, o tem ne bi izgubljala besed. Lahko vam povem le to, da se nam je po štirih dneh življenja v megli že malo zameglilo. Ob pogledu na gozd in z ivjem obdane veje dreves, je marsikoga zazeblo, najbolj pa vozače, ki so tega mraza najbolj deležni. Maturantje smo se popoldne zopet pripravljali na naš maturantski ples. Ura in pol plesnih vaj je hitro minila, ostalo nam je le še dobre pol ure do učnih ur. Sobe so po tednu brezskrbnega nanašanja prahu na police zopet zasijale v popolni čistoči.

Ko pa je ura odbila 16.00 naj bi se  začele učne ure. Ja, saj so se, ampak nekaterim nekaj ni pustilo sedeti za knjigami in guliti že izguljene zvezke...

Ko mačke ni doma, miši plešejo. Tudi šesta je malce poplesala med Tinino odsotnostjo. Ničesar nismo razbile, nismo počele neumnosti, samo izrazile smo svoj občutek do urejanja notranjih prostorov. V vzgojiteljičini sobi že od nekdaj stoji omara polna pisanih malenkosti. Do tega četrtka je bila po večini kar zaprta, sedaj pa je na široko odprla svoja vrata. V bistvu jih je odprla Klavdija, ki je po celem tednu pritoževanja nad dolgočasnostjo našega hodnika, izgubila živce in začela s poživljanjem prostorov, v katerih živimo. Vesela sem bila, da je v to svojo akcijo potegnila še mene. V že dolgo nedotaknjeni škatli sva našli okraske, ki smo jih izdelale že v drugem letniku. Pohiteli sva v skupni prostor in jih namestili na prazno oranžno steno. Medtem pa so se druga pridna dekleta solidarnostno učila in zbirala evrčke za šolo na Haitiju.


Po večerji smo naš skupni prostor napolnila dekleta četrte in šeste vzgojne skupine in po zamisli treh drugark izgubljale predsodke pred ne-dobro-znanimi obrazi. Po kratki pesmi smo pohitele vsaka na svojo stran. Filmski večer, plesne vaje, učne ure, omara:) Tam se najde čuda uporabnih stvari. Tokrat sva vzeli 2 stara koledarja, izrezali slike in jih s selotejpom pritrdili na prvo steno na stranskem hodniku. Prostor je meni osebno tisti trenutek postal domač, prijeten.

 

 Neverjetno je, kako lahko z malenkostmi olepšaš vsakdan. Tako greš res z zadovoljstvom spat, ker veš, da si preživel lep dan. Ko pa se naslednji dan zbudiš, lahko le upaš, da Končan ne bo kaj težil. Slikice so mu menda všeč… Samo to je, ker so prilepljene s SELOTEJPOM:) To pa najbrž ne bo šlo.

 

 

o piškotkih © Dom Janeza Boska 2010

izdelava spletne strani