Maturantke so se od svojih mlajši sester poslovile z naslednjimi v srce segajočimi besedami.
Dober dan!
Ali nasvidenje, kakor želite.
Nobenega nasveta, ali pravila nimam za vas, nič. Življenjske modrosti, ki jih morda pričakujete, grem šele iskat. Ker je končno konec! In ker gremo ne vem kam in ne za koliko časa. In kaj ni to čudovito? Mar ni naravnost čudovito, to neznano življenje?
Ta štiri leta sem si vedno predstavljala kot večer dolgega svetlega dne. Večer, ko sedimo ob vznožju ogromnega hrasta na robu nepreglednega gozda. In gozd je strašen, poln neznanih pošasti in skrivnosti. Večer je zelo temen in mi sedimo ob ognju, pod nebom, posutim z zvezdami. Zrak je poln zgodb in jamrajočih pesmi, toda, najbolj od vsega, pričakovanja. Zelo kmalu bomo namreč prestopile mejo gozda. Strah nas je, toda občutek večera pred viharjem je čudovit! In zdaj smo tu! Kmalu nas bo zajel vihar in odneslo nas bo v vse mogoče smeri, v naročje nevarnostim in pošastim. Ve pa boste ostale ob ognju še malo, da slišite še kakšno zgodbo in da se napasete zvezd nad glavami.
Morda pa le obstaja nekaj, kar vam lahko povem. Pustite strah na strani in živite vsaka po svoje, ker le tako bo vse dobilo smisel. Ne pravim vam, da pobijte vse, ki jih ne marate in pokradite, kar vam manjka. Samo pozabite na strah. Živite kolikor neustrašno le znate in ne bo vam potrebno iskati pustolovščin.
Zelo rade vas imamo in zelo vas bomo pogrešale. Hvala vam, ker ste nas naučile živeti malo drugače in hvala, ker se ne trudite biti iste. Hvala za vse kar ste storile za nas.
Komaj čakam, da tudi vas čez nekaj let previhari in se morda skupaj znajdemo v nevarnosti.
Nasvidenje!
HVALA ZA VSE! RADE VAS IMAMO IN ZA VEDNO BOSTE NAŠE SPOMINČICE! VAŠA ČETRTA****
